Banka Slovenije, laži in sprenevedanja!

 »Banka Slovenije je bila pod prejšnjim guvernerjem banka zanikanja in sprenevedanja, zdaj pa je banka laži in potvarjanja,« pravi znanec s te ustanove

Konec prejšnjega tedna me je na mobilnik poklical znanec iz Banke Slovenije; sicer ima tudi sam mobilnik, a je klical z aplikacije Skype.

»Ti,« mi je rekel, »pri vseh prejšnjih bančnih izbrisih si nas tako nataknil, a pri tem v Banki Celje boš pa kar tiho?«

»Še čakam,« sem mu odvrnil. »Želim operirati s številkami in dejstvi, odločba o izbrisu v Banki Celje pa je še vedno tajna. Tudi pri prejšnjem krogu izbrisov sem se vas lotil šele, ko sem lahko pisal o številkah.«

»Ta zadnja odločba bo po mojem kar za večno ostala tajna,« je nekoliko zamišljeno odvrnil znanec, »a bi vseeno veljalo kaj napisati o njej. Tako kot so ga naši srali tokrat, ga namreč še niso,« je pristavil. »Imaš čas za eno pivo?«

In sva se dobila.

»No, s čim me boš presenetil; imaš odločbo?« sem ga vprašal malo hudomušno.

»Ne. Po tem, ko so lani marca prejšnje izcurljale, je tale nova za Banko Celje pod stotimi ključi,« je dejal. »In me ne bo čudilo, če bo za vekomaj tako - glede na to, kaj je v njej, pa glede na vse, do česar je prišlo po razkritju odločb o prejšnjih izbrisih. Pravijo, da tisto ovadbo, ki jo je v NLB fasala uprava Janka Medje, tožilstvo obravnava kar resno; da kapital banke ne more sočasno znašati plus 835 in minus 318 milijonov, je pač vsakomur jasno.«

»Praviš, da odločbe za Banko Celje kljub svojemu položaju sploh nisi videl?« sem vprašal nejeverno.

»Sem. Pravim le, da je ne bi mogel odnesti iz hiše, še fotokopiral bi jo težko,« je odvrnil znanec. »Ampak na, poglej si najzanimivejši del,« je rekel, pobrskal po mobilniku in mi pomolil pod nos zaslon z nekoliko megleno fotografijo dela potiskanega lista papirja.

»Hmm...« sem rekel po nekaj razmisleka, »potemtakem je izbris podrejenih obveznic dvignil kapital Banke Celje na močno pozitivno raven - in to po vaših lastnih ultrapesimističnih vrednotenjih! Celo če sledimo izbrisniški zakonodaji, bi bil pri teh obveznicah dopusten le delni odpis, ki bi spravil kapital banke na pozitivno ničlo, ali pa konverzija teh obveznic v delnice!«

»Ja,« je odvrnil, »in uprava Banke Celje je nekaj časa vztrajala pri tem. A naši so odločili, da mora biti izbris, ne glede na vsa pravila, logika pa je bila čisto realpolitična - vlagatelji Banke Celje bodo tako ali tako protestirali, bistveno je, da ne dajemo novega povoda za proteste tistim, ki smo jih izbrisali že prej. Če bi v Banki Celje zgolj delno odpisovali, bi izbrisanci iz drugih petih bank gotovo še dodatno pobesneli, zakaj smo bili do njih strožji. Zato smo vse izbrisali.«

»No, ne vem,« sem dejal nejevoljno, »pa se vaši čisto nič ne obremenjujejo s tem, kaj jim narekujejo zakoni?«

»Saj pravim; ravno zato ta odločba ne sme priti v javnost,« je odvrnil znanec s kislim nasmeškom. »In zato se zdaj tu pogovarjava.«

»Dobro,« sem rekel, »je to vse?«

»Ne,« je odvrnil, »če sva že tu, ti razložim še nekaj zadev, ki jih očitno še ne razumeš. Najprej to, zakaj smo v Banki Celje brisali eno leto pozneje kot v drugih petih bankah. Dejansko je bil izbris načrtovan v paketu - vse za december 2013, v šali smo o tem govorili kot o velikem poku. Vendar je morala za izbris evropska komisija prej dati dovoljenje, za kar je morala Slovenija prej priglasiti državno pomoč, za kar je morala banka prej zaprositi za to pomoč. In Dušan Drofenik, takratni predsednik uprave Banke Celje, ni želel zaprositi za državno pomoč; naši so več mesecev pritiskali nanj, pa ni zaleglo, zato so se ga decembra 2013 odločili odstaviti z izrednim ukrepom. Ko je to izvedel, je odstopil, nekaj tednov zatem je storil samomor. Če ne bi odstopil, bi Banka Celje dobila izredno upravo, kot sta jo tri mesece prej Probanka in Factor banka, ker dotedanji upravi nista ubogali. Novi predsednik uprave Banke Celje je zaprosil za državno pomoč in šele takrat je lahko steklo to sosledje dogodkov, ki se je pri drugih petih bankah že leta 2013.«

»Aha,« sem dejal, »potem v Gorenjski banki še ni bilo izbrisa zgolj zato, ker vam uprave še ni uspelo prisiliti, da zaprosi za državno pomoč?«

»Še pritiskamo,« je odvrnil znanec in z rokama naredil gib, kot bi ožemal kos perila.

»Torej boste na koncu tudi tam vse izbrisali, in to zgolj zato, ker ste se tako odločili leta 2013, čeprav se odtlej razmere vztrajno izboljšujejo?« sem vprašal na pol začudeno in na pol ogorčeno.

»Ne gre toliko za to, kaj bi se mi zdaj odločili. Tako je bilo obljubljeno,« je rekel z močnim poudarkom na zadnji besedi. »In obljubili so na ministrstvu za finance.«

»Ampak zdaj je jasno, da je bilo že leta 2013, sploh pa 2014, precej bolje, kot ste napovedali decembra 2013. Gorenjska banka ima odtlej vseskozi dobiček in vse višjo kapitalsko ustreznost. Kak smisel ima vztrajanje pri novih in novih izbrisih? Razložite evropski komisiji, da so se razmere izboljšale; pa saj to tudi sama dobro ve,« sem bil trmast.

»Dvomim, da to koga zanima. Saj je tudi Banka Celje vsa tri prva četrtletja leta 2014 izboljševala portfelj in ustvarjala dobiček,« je odvrnil znanec, »pa smo takoj, ko se je odvilo tisto sosledje in smo dobili dovoljenje iz Bruslja, vse izbrisali.«

»Se še spomniš,« sem vprašal, »kako smo se še novembra 2013, le mesec pred izbrisom, vsi - guverner in ti in jaz - strinjali, da je izbris čisti sadizem, saj s konverzijo dosežeš povsem enak prihranek za davkoplačevalce? Ampak takrat sta z guvernerjem govorila o sadizmu evropskih aparatčikov, meni pa tole, o čemer se danes pogovarjava, močno smrdi po sadizmu v vaši lastni hiši. Pri Banki Celje ste zadržali celo že prej zapadle obveznosti, samo zato, da ste lahko na koncu tudi te izbrisali, čeprav so mi iz evropske komisije pisno odgovorili, da tega niso zahtevali, saj za to sploh ni osnove.«

»Vsaj pri teh zadnjih potezah po mojem ne gre toliko za sadizem kot za privoščljivost«, je dejal zamišljeno.

»Čigavo?« sem vprašal.

»Tako guverner kot naša pravna direktorica Jasna Iskra, ki piše utemeljitve izbrisov in jih zagovarja na sodiščih, sta pred petimi ali šestimi leti s tveganimi naložbami izgubila veliko denarja, bojda tudi izposojenega. Iskra nam je v razpravah o izbrisu večkrat povedala, da je investiranje pač tvegano in da je njen mož s takim tveganjem zapravil vse njune dolgoletne prihranke.«

»Noro,« sem se namuznil. »Mi zdaj, ko si mi vse to zaupal, lahko poveš še, s čim sem si to zaupanje prislužil?«

»Ja, veš...« je odvrnil, zajel sapo in pogledal skozi okno, »dovolj imam, pa nisem edini pri nas. Težko je bilo gledati že, kako smo pod Kranjcem postajali banka zanikanja in sprenevedanja. Ampak odkar je prišel Jazbec... pa saj mogoče ni toliko on osebno kot splet okoliščin, saj vse niti še vedno vlečejo Iskra, Fabijan in Caprirolova... odkar se je začelo kuhati s Probanko in Factor banko, še posebej pa od izbrisov dalje, ne gre več le za zanikanje in sprenevedanje. Jasno je, da z ukrepanjem nismo več mogli odlašati, ravno zaradi Kranjčevega večletnega sprenevedanja. Vendar se naši tega lotevajo po krajšnjicah - z lažmi in potvorbami!«

»Poslušam,« sem dejal.

»Najhujši so izračuni kapitala, s katerimi se utemeljuje izbris,« je nadaljeval znanec. »Vzemiva NLB. Sredi 2013, malo preden so z ministrstva za finance Bruslju obljubili izbris in zato izbris še ni bil del načrtov, smo naročili vrednotenje NLB pri družbi Roland Berger. Namen je bil iskren - ugotoviti, za kolikšno dokapitalizacijo moramo prositi v takratni priglasitvi državne pomoči, da bo končno mir. Rezultate smo dobili, ko je bila obljuba o izbrisu že dana, v Bergerjevem izračunu pa je bil kapital NLB pozitiven; država bi morala vplačati do kapitalske ustreznosti - slabo milijardo, če se prav spomnim. Vendar ob pozitivnem kapitalu ne bi smela nikogar brisati!«

»Toda v odločbi o izbrisu piše, da je bil v NLB ugotovljen negativen kapital minus tristo milijonov evrov in potreba dokapitalizacije za milijardo in pol,« sem ugovarjal.

»Saj pravim - ker je bil izbris že obljubljen. Zato so naročili novo vrednotenje, tokrat pri Deloittu, in zahtevali še precej strožje vrednotenje. Pri Deloittu so rekli, da lahko računajo tudi tako, a bodo odstopanja od računovodskih standardov morali izpostaviti v 'disclaimerju' v dokumentaciji vrednotenja. Naši so v živčnosti in naglici odgovorili, da to ni problem, a odkar so odločbe prišle v javnost, je to seveda še kako velik problem; zato pa se zdaj tako upirajo pozivom informacijske pooblaščenke, da moramo razkriti metodologijo izbrisa! Iskra nam je že večkrat zabičala, da to ne sme nikoli priti v javnost. Podobno je z odločbo za Banko Celje, saj bi tudi iz te vsak razbral, da zadeve ne štimajo; z izbrisom podrejenih obveznic je postal kapital Banke Celje, še preden je država karkoli dala, krepko pozitiven! Torej bi vsaj ta že pozitivni del kapitala zagotovo moral pripasti izbrisanim imetnikom obveznic.«

»Torej po tvojem teh dokumentov ne bodo dali niti sodiščem?« sem vprašal.

»Vsaj metodologije in izračunov ne,« je rekel, »saj nihče zunaj hiše ne ve, kaj sploh imamo in kako to izgleda, po mojem bodo to enkrat kar uničili. Odločbo pa imajo tudi v Banki Celje, kjer fotokopirci niso tako pod nadzorom kot pri nas, pa tudi sicer si težko predstavljam, da bi uničili vse izvode. Le skrivali jih bodo, kolikor se bo dalo.«

»Ja,« sem rekel. »Torej, kot praviš, potvorbe - konkretno pet, no, zdaj šest primerov potvorbe kapitala...«

»Pri Banki Celje niti ni potvorjen,« me je prekinil, »je pa zato odločba še bolj protislovna kot vse pred njo.«

»O. K., pet odločb s potvorbo kapitala in vrsto protislovij, pa ena brez potvorbe kapitala in zato s še več protislovji,« sem povzel. »Kaj pa laži?«

»Uh, tega je veliko, vsega ne bova mogla danes,« je odvrnil, »ampak recimo ena hujših je bila tale. Junija lani je sodišče pri NLB razveljavilo vpis izbrisa v sodni register. V tisti naglici 18. decembra smo namreč pozabili pripraviti izjavo o vpisu in vplačilu novih delnic NLB s strani države, ki je nujen sestavni del dokumentacije za take vpise. Ko je bil vpis zato razveljavljen, je nastala huda panika. Ampak potem so to izjavo nenadoma 'našli', na njej je bil datum 18. decembra 2013, in so jo odnesli na sodišče. Namesto Jazbeca jo je podpisal viceguverner Fabijan, tudi Čufer se je izognil podpisu in ga naložil sekretarju Mavku. Nekaj tesnobe je bilo zaznati, a se ni nikomur nič zgodilo; sodišče nam je verjelo, da je bila izjava priložena že decembra, a se je potem nekje založila.«

»Banki Slovenije vsi verjamejo, pa če svoje razlage še tako privleče za lase,« sem rekel malo obupano. »O lažeh bi ti lahko tudi sam veliko povedal, prebiram vaše odgovore na našo ustavno pobudo in je neverjetno, kaj vse se zlažete in koliko megle spuščate, pa vse prav naduto pompozno. Ko v odgovorih dokumentiram, da gre za laži in meglo, vašim sploh ni nerodno - z enako naduto pompoznostjo začno trditi nekaj drugega! Ampak praviš, da se ti mudi, bom drugič. Še kaj?«

»Moral bom iti,« je odvrnil znanec. »Da datumi na prvih odločbah strižejo, si že sam večkrat opozoril; nameravali so jih izdati 19. ali 20. decembra 2013, razmišljali so tudi o nedelji, 22. decembra. Ampak potem so 18. decembra zjutraj izvedeli, da bo ustavno sodišče odločalo o zadržanju izvrševanja izbrisa. To bi vse podrlo in je bila spet panika; 18. decembra dopoldne so te odločbe na hitro dokončali in jih datirali s 17. decembrom, okoli poldneva so jih kurirji vročali po bankah. V naglici so spregledali, da so dogodke z 18. decembra opisovali v pretekliku... ampak saj to že veš.«

»Vem,« sem zavzdihnil, »vendar se tudi to večini ne zdi problematično; ker sodišče potem ni zadržalo izvrševanja in do konflikta ni prišlo, večina odmahne, da gre za malenkost.«

»Zato,« je rekel, »sem te pa opremil z več podatki; vsi skupaj gotovo niso malenkost.«

»Se strinjam,« sem odvrnil, »in upam, da se bo strinjal še kdo. Sem pa prepričan, da se bo Banka Slovenije tudi tokrat odzvala z veliko megle in nadute pompoznosti.«

Razkritje: Avtor je bil imetnik izbrisanih podrejenih obveznic več slovenskih bank ter je soavtor in prvopodpisani pobude za oceno ustavnosti Zakona o bančništvu, ki jo Ustavno sodišče obravnava združeno z zahtevama Državnega sveta in Varuha človekovih pravic pod opr. št. U-I-295/13.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Tadej Kotnik je kolumnist časnika Finance in znanstveni prodekan ljubljanske fakultete za elektrotehniko.

----

MF: Nimamo pristojnosti, da bi odločali o prenehanju kvalificiranih obveznosti

Tako na finančnem ministrstvu odgovarjajo na vprašanja glede izbrisa imetnikov podrejenih obveznic slovenskih bank

"Ministrstvo za finance sledeč določbam ZBan-1 nima pristojnosti, da bi odločalo o prenehanju kvalificiranih obveznosti. Zato tudi ne moremo odgovoriti na vprašanja, ki so povezana z vsebino navedenega ukrepa.

Ministrstvo za finance poudarja, da so vse dokapitalizacije, ki jih je izvedla država, sledile kapitalskim potrebam, ki jih je ugotovil bančni nadzornik. Višino vseh dokapitalizacije je v postopku odločanja o dopustnosti državnih pomoči presojala tudi Evropska komisija," so nam z ministrstva odgovorili na vprašanja, povezana z izbrisom imetnikov podrejenih obveznic, o katerih v kolumni Banka Slovenije, laži in potvarjanja piše Tadej Kotnik.

Ministrstvo smo vprašali naslednje:

       Ali ste imetnike podrejenih obveznic Banke Celje res izbrisali le zato, ker ste izbrisali tudi imetnike NLB, NKBM, FB, Probanke in Abanke?

       Ali drži, da je izbris »podrejencev« Banke Celje kapital dvignil na 40 milijonov evrov - torej, dokapitalizacija sploh ne bi bila potrebna?

       Ali je bil res začrtovan izbris podrejenih inštrumentov v paketu, že leta 2013, za vseh šest bank, NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje, Factor banka in Probanka?

       Ali res pritiskate na Gorenjsko banko, naj zaprosi za pomoč, čeprav v banki pravijo, da je kapitalski količnik po ukrepih nad 16?

       Ali drži, da ste v Banko Celje, če ta ne bi želela zaprositi za državno pomoč - kar je storila šele, ko je g. Drofenik odstopil, želeli poslati izredno upravo?

       Ali drži, da v svojih odločbah niste upoštevali izboljšane makroekonomske slike?

       Ali drži, da ste po vrednotenju kapitala NLB leta 2013, ki ga je izdelala družba Roland Berger, naročili še študijo Deloitta in naročili, naj vrednoti še bolj konservativno?

       Ali drži, da je bila izjava o vpisu in vplačilu novih delnic NLB antedatirana, na 18. december 2013? Če ne drži: zakaj je niste pravočasno predložili sodnemu registru, ki je junija lani razveljavilo vpis izbrisa?

       Ali drži, da ste antedatirali tudi odločbe o izrednih ukrepih v bankah z 18. na 17. decembra in jih bankam nato vročali po kurirju?

       Ste nam zato, ko smo zahtevali odločbe o izrednih ukrepih, počrnili izbrisal vso vsebino?

       Če navedeno drži, če drži le del podatkov: čemu ste to delali? Kakšne je bil vaš interes?

-----

Tole je prispevek iz Mladine:

Salonski bojevniki
Kako je evropska komisija »pritiskala« na Slovenijo. In kako se ji je Slovenija »upirala«.

Slovenska »trojka«, guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, finančni minister Uroš Čufer in premierka Alenka Bratušek, naj bi bila Slovenijo rešila pred pritiski. Kako hudi so bili?

Kaj je to pritisk Evropske unije? Kako se kaže in kako se mu varuhi slovenskega nacionalnega interesa postavijo po robu? Se borijo kot levi? Gredo na nož? »Lahko vam pokažemo vse svoje zahteve in vse sestanke, na katerih smo se trudili, da se to ne bi zgodilo, vendar je bila nazadnje preprosto postavljena zahteva, da moramo izbrisati imetnike podrejenih obveznic,« je nedavno na primeru krpanja bančne luknje in razlaščanja malih lastnikov obveznic NLB razmere dramatično opisal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec. Jazbec naj bi se bil boril. A je bil nazadnje poražen.

Najpomembnejši dosežki vlade Alenke Bratušek so bili seveda sanacija bančnega sistema, izvedba stresnih testov in dokapitalizacija bank, kjer se je t. i. slovenska trojka postavila po robu tujim silam. Boj naj bi bil hud. Še celo v formalni odločbi Banke Slovenije o izrednih ukrepih, s katerimi je ta banka nazadnje tri slovenske državne banke dokapitalizirala z več kot tremi milijardami evrov, so razmerja opisana srhljivo odkrito. V dokumentu piše, da je stresne teste, za katere smo plačali 30 milijonov evrov, »zahtevala od Vlade RS Slovenije« evropska komisija. Prav – bilo je napeto. A kako je, čisto konkretno, »Bruselj« vse to zahteval? Stresne teste, dokapitalizacijo bank po svojem modelu in sedaj še privatizacijo? Kako se ti domnevni pritiski kažejo čisto praktično in plastično, iz prve roke?

V uredništvu smo pridobili elektronska sporočila, ki so si jih pošiljali predstavniki finančnega ministrstva in evropske komisije v času krpanja bančne luknje, torej slovenskih priprav na dokapitalizacijo bank leta 2013. Iz tega dopisovanja izhaja, da posebej krvavega boja, vsaj prvoborcev na slovenski strani, ni bilo. Dejansko so slovenski uradniki brez prevelikega upiranja posamezne sporne rešitve bruseljskih uradnikov razmeroma hitro sprejeli in jih prepisali v slovensko zakonodajo. Če je upor, ki ga recimo omenja guverner Jazbec, obstajal, je bil bolj miselni. Evrokrati, nižji uradniki, člani delovne skupine »finančna kriza« iz direktorata evropske komisije za konkurenčnost, so naše uradnike poučevali, zavračali predloge, spreminjali nekatere formulacije in se celo v imenu finančnega ministrstva opredeljevali do zahtev slovenske civilne družbe.

Primer, ki ga opisujemo, se nanaša na noveliranje zakona o bankah. Noveliran je bil septembra lani zaradi priprav države na dokapitalizacijo bank. Evropska komisija je namreč 1. avgusta lani sprejela novo interpretacijo pravil o državnih pomočeh; v EU torej ni bila sprejeta obvezna uredba ali direktiva, temveč so v komisiji sprejeli zgolj drugačno, svojo interpretacijo splošnih določb pogodbe o EU. Natančneje, iz evropske komisije so tedaj sporočili, da morajo še pred državnim posredovanjem pri reševanju bank pomagati tudi t. i. imetniki hibridnih ali podrejenih obveznic, ki so sprejeli višje tveganje od navadnih komitentov in so na svoje vložke (obveznice) lahko dobivali tudi (malce) višje obresti. Po mnenju evropske komisije bi morali biti ti deloma razlaščeni še pred dokapitalizacijo, bodisi s konverzijo v delnice bodisi z delnim odpisom vrednosti. Čeprav je šlo le za drugačno interpretacijo, je Slovenija »upoštevala predlog bodočih predpisov«, kot zadevo upravičujejo v Banki Slovenije.

Zamisel je sicer logična in vredna upoštevanja. A konkretno sta pri NLB obstajala dva tipa takšnih papirjev. Enega so večinoma kupovali t. i. dobro poučeni vlagatelji, drugega pa navadni državljani. Toda razlika med tema dvema skupinama ni bila zgolj v poučenosti. NLB je še pred začetkom spreminjanja zakonodaje zaprosila za dve analizi, eno pri domačem Inštitutu za primerjalno pravo, drugo pri frankfurtski odvetniški pisarni Clifford Chance. Obe ustanovi sta poudarili, da glede razlastitve t. i. dobro poučenih imetnikov obveznic t. i. tipa UT2 ni nejasnosti, saj so kupci tveganje prevzeli nase. Drugače pa je pri skupini imetnikov podrejenih obveznic tipa LT2, saj so te kupovali navadni državljani, takšno prakso pa je dovolila tudi Banka Slovenije. V tem primeru, so poudarili Clifford Chance ter dr. Lojze Ude in dr. Matija Damjan v imenu Inštituta za primerjalno pravo, razlastitev ni skladna niti s pravili EU niti s slovensko ustavo. Kvečjemu bi lahko tem papirjem sporazumno znižali vrednost, so menili, kot recimo v Španiji.

In tukaj se sedaj kaže, koga so na finančnem ministrstvu upoštevali: čeprav so bili do zahtev evropske komisije kritični tudi v domači agenciji za zavarovalni nadzor, v združenju bank in kasneje v zakonodajno-pravni službi državnega zbora, kjer so ukrepe označili za »nesorazmerne«, je finančno ministrstvo upoštevalo zgolj mnenja treh ali štirih nižjih uradnikov evropske komisije. Dopisovanje med ministrstvom in komisijo kaže, da je Slovenija popustila razmeroma hitro. Recimo: tedanji državni sekretar na ministrstvu Mitja Mavko je sicer pravni mnenji Inštituta za primerjalno pravo in pisarne Clifford Chance poslal evropski komisiji, a mu je nato čez nekaj dni, 9. septembra 2013, uradnik Franck Dupont, ki niti pravnik ni, preprosto sporočil, da po njihovem »pravni argumenti Slovenije, zakaj to ni mogoče, ne vzdržijo presoje«. Nato pa je v nadaljevanju še dopisal prikrito grožnjo, da bo komisija Sloveniji prižgala zeleno luč za dokapitalizacijo konec oktobra ali v začetku novembra, a le »če se strinjamo o vseh odprtih vprašanjih ...«.

Mavko, ki mu je ministrstvo za finance z letošnjim 1. avgustom ustvarilo dobro plačano delovno mesto svetovalca direktorja v pisarni Evropske banke za obnovo in razvoj, sploh ni zahteval pojasnil in je želje komisije takoj sprejel, slovenski uradniki, poleg Mavka še vodja sektorja za finančni sistem Urška Cvelbar in vodja oddelka za bančništvo Andrej Žagar, pa so potem komisiji pošiljali različne verzije sprememb zakona, do katerih so se uradniki evropske komisije opredeljevali in med drugim tudi zahtevali, kaj naj bo dodano ali zbrisano. Šlo je za pripombe nižjih uradnikov komisije, članov oddelka »D5 državna pomoč III« znotraj delovne skupine »finančna kriza«, ki je del pododdelka D, podrejenega namestnikom generalnega direktorja, ti so podrejeni generalnemu direktorju za konkurenčnost, ta pa je podrejen komisarjem, ki so odgovorni predsedniku komisije. Slovenija se ni podredila komisarju, ne generalnemu direktorju direktorata, ne enemu od njegovih treh namestnikov, ne vodji podrejenega oddelka, ne vodji dela podrejenega oddelka, niti ne šefu posebne skupine dela pododdelka v oddelku 5, ampak njegovim podrejenim.

Vodja evroskupine, nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem, idejni vodja razlastitve imetnikov obveznic, je bil oktobra 2013 na obisku pri Jazbecu. Tedaj je dejal, da Slovenija »ni poskusni zajček«.

S finančnega ministrstva odgovarjajo, da naj bi pri pisanju zakona upoštevali zgolj »minimalne zahteve Evropske komisije«, glede dopisovanja pa, da so zakon morali spremeniti zaradi napovedi evropske komisije, da bo od 1. avgusta 2013 upoštevala drugačna pravila pri presoji o državni pomoči bankam. Pri pisanju zakonodaje naj bi finančno ministrstvo resda sodelovalo z evropsko komisijo, ji pošiljalo osnutke zakona, a na njen predlog, »zato so bili s Komisijo tudi izmenjani osnutki novele, kar je ustaljena praksa. Komisija je namreč želela, da kasneje ne bi prišlo do odprtih vprašanj pri izdaji odločbe o dovoljeni državni pomoči. Glede na to, da smo pri pripravi novele prejeli tudi mnenja (tudi civilne družbe), ki so izražala nestrinjanje z uporabo pravil o delitvi bremen, se nam je zdelo primerno in potrebno, da tudi ta mnenja predstavimo Evropski komisiji. Pred pripravo novele smo namreč želeli razjasniti vsa odprta vprašanja …« so nam odgovorili.

Od finančnega ministrstva je seveda treba pričakovati, da sodeluje tudi z evropsko komisijo. Toda v konkretnem primeru je ta šele kasneje, maja 2014, sprejela obvezno direktivo, ki pa od drugih držav zahteva veliko manj – ne zahteva razlastitve lastnikov obveznic, ampak zgolj zmanjšanje vrednosti glavnice v določenem razmerju. Z drugimi besedami, Slovenija se je pustila diskriminirati. In to še ni vse. Kaže, da je nazadnje zahtevam EU prilagajala celo rezultate stresnih testov. Banka Slovenije in ministrstvo za finance sicer vztrajata, da so bančno luknjo v državi izračunali tuji, neodvisni finančni izvedenci, a prodekan Fakultete za elektrotehniko dr. Tadej Kotnik, sicer tudi eden izmed razlaščenih obvezničarjev, je prišel do zanimive ugotovitve. Izračunal je, da so bili rezultati stresnih testov »za las« dovolj katastrofalni, da je bila razlastitev izpeljana. Vse to poraja sume, da je bil domnevno neodvisni in izredno drag pregled slovenskih bank nazadnje prikrojen v skladu z zahtevami komisije. Konec koncev to potrjuje tudi elektronsko dopisovanje, v katerem se je Slovenija s komisijo septembra pogajala o posledicah stresnih testov, še preden so bili ti 12. decembra dejansko opravljeni.

Danes tako rekoč vsi najpomembnejši slovenski ekonomisti, od dr. Ivana Ribnikarja, dr. Dušana Mramorja, dr. Mitje Gasparija, dr. Jožeta Mencingerja do dr. Franceta Arharja, ki je o tem spregovoril v eni od zadnjih številk Mladine, dvomijo o verodostojnosti uradnega izračuna velikosti bančne luknje. Četudi se je s sanacijo bančnega sistema zadolžitev Slovenije povečala za okrog 10 odstotnih točk in čeprav bo to postal glavni argument za bodoče varčevalne ukrepe, Banka Slovenije, presenetljivo, še vedno ne želi pokazati, kako je bila luknja izračunana. Le zakaj ne? Junija letos je celo sprožila tožbo pred upravnim sodiščem proti informacijski pooblaščenki, saj ne želi razkriti načina izračunov, torej metodologije, pri čemer se sklicuje prav na novelo zakona o bančništvu, ki jo je Sloveniji napisala komisija.

Zakaj si je evropska komisija Slovenijo izbrala za »poskusnega zajčka«? Da lahko sedaj od nje zaradi velike bančne luknje zahteva pospešeno privatizacijo, kot menijo nekateri? Sabina Lange, ki je zaposlena na maastrichtskem Evropskem inštitutu (EIPA), ki usposablja javne uslužbence po vsej Evropi za delo v EU, pravi, da opisani primer ni osamljen. Opaža, da evropska komisija tudi tako ob pomoči zainteresiranih ali dovzetnejših članic EU uveljavi svoje zamisli, za katere (še) ni podpore v Svetu EU in zlasti ne med ključnimi državami članicami. Dejstvo je, pravi Langejeva, da je evropska komisija v procesu širitve EU imela v novih članicah precej bolj proste roke kot v starih. Komisija jih je tudi podrobno spoznala in zato so novejše članice, predvsem ker gre za manjše in večinoma mlade države z omejenimi viri in izkušnjami, dovzetnejše.

Se je morala Bratuškova ukloniti tedanjemu predsedniku evropske komisije Joséju Manuelu Barrosu? Dovolj so bile že pripombe nižjih uradnikov.

»Številne novejše članice, ne samo Slovenija, danes opažajo, da so morale v nekaterih primerih postati bolj papeške od papeža, saj je komisija izkoristila svojo vlogo v pridružitvenem procesu za oblikovanje agende ’vedno tesnejšega povezovanja’ in s tem za pritisk na stare članice,« pravi Langejeva. »Ena izmed posledic tega institucionalnega boja znotraj EU, ki se je v času krize zgolj še stopnjeval, je denimo ustanavljanje novih agencij, s katerimi države članice ohranijo večji nadzor nad ekspertizo in politiko, kot če bi komisija imela v rokah vse vajeti,« dodaja.

Pri krpanju bančne luknje je bila Slovenija nedvomno pod pritiskom evropske komisije, a pod enakim pritiskom se je znašla tudi Avstrija pri odpravljanju skoraj šestmilijardne luknje, ki jo je naredila njena banka Hypo. Slovenija je evropsko komisijo za dokapitalizacijo zaprosila januarja 2013, vmes je privolila v stresne teste in še v spremembo zakonodaje, evropska komisija pa ji je nato dokapitalizacijo dovolila šele 18. decembra 2013. Avstrija je za dokapitalizacijo Hypa zaprosila veliko kasneje, 30. junija 2013, evropska komisija pa ji jo je brez spremembe zakonodaje dovolila že 3. septembra. Avstriji tudi ni bilo treba najeti dragih tujih svetovalnih hiš, ampak je velikost luknje ugotovila v delovni skupini, kot so nam pojasnili na njenem finančnem ministrstvu, v kateri so sodelovali predstavniki ministrstva in centralne banke.

Ko je nato Avstrija šele na podlagi direktive iz maja 2014 novelirala zakon o bančništvu, je avstrijski predsednik Heinz Fischer ob podpisu zakona letos poleti sporočil, da sam dvomi o ustavnosti rešitve. V Sloveniji pa je finančni minister Uroš Čufer na kritike, da Slovenija pri odpravljanju bančne luknje neustavno prikrajšuje celo navadne državljane, male obvezničarje, večkrat ponovil: »Vse poteka tako, kot mora. Gre za standard v Evropi in tukaj problema ne bi smelo biti.« Pa čeprav je, kot razkriva interna komunikacija, tudi njegovo ministrstvo dvomilo o ustavnosti rešitve, ki jo je nato zaradi t. i. pritiska evropske komisije vpisalo v slovenski zakon.