Skupno število ogledov strani

petek, 12. junij 2015

Glas vpijočega v puščavi


Spoštovani gospod Borut Pahor, predsednik RS, spoštovani gospod dr. Miro Cerar,  predsednik vlade RS, spoštovani poslanci, predstavniki Državnega zbora, predstavniki medijev, spoštovane Slovenke in Slovenci

Pišem Vam, ker ne morem več samo tiho spremljati to, kar se dogaja zadnje mesece in predvsem zadnje dni v Sloveniji.

V zadnjih dneh  sem na televiziji poslušala govorjenje o prodaji Telekoma, ki da je nujna in dogovorjena in da se tega ne da spremeniti. Potem sem poslušala gospodarskega ministra, ki je izjavil, da ni dovolj poučen, da bi lahko odločal, in novodobne gospodarstvenike, ki so razlagali, da ni važno, v čigavih rokah je kaj, podjetja morajo imeti samo dobrega lastnika, ki ve, kaj hoče, in da se moramo samo ozreti po odličnih storitvah v sosednjih državah.

Da nese Telekom zlata jajca naši državi je bilo tudi rečeno nekje vmes. In da se dobrega podjetja ne prodaja kar tako in da bi bilo treba razpisati referendum o prodaji najboljših slovenskih podjetij - na to pa so opozarjali resnični strokovnjaki, ki so prodajo Telekoma komentirali na TV in v dnevnem časopisju. Sicer pa bi to morali vedeti tudi Vi, če le malo spremljate dogajanje zadnjih mesecev.

To državo so z velikimi odrekanji gradili naši stari starši, naši starši in tudi moja generacija in v prav vsakem uspešnem podjetju je na samem začetku trud prav vsakega izmed njih, saj po koncu 2. svetovne vojne razen ruševin in zemlje pravzaprav ni bilo ničesar. Potem so prišli samoprispevki in udarniške akcije, s katerimi smo izboljševali infrastrukturo v domačih krajih in življenjske razmere v svojih podjetjih, na svojih delovnih mestih, saj država nikoli ni imela dovolj denarja za vse to.
Zdaj pa nas prepričujete, da ne znamo gospodariti in da je edina pot prodaja našega skupnega premoženja tujcem.

Pa smo praktično že tujci na lastni zemlji, smo hlapci tujcev, ki nam razlagajo, v kako lepi deželi živimo, obenem pa že črpajo našo vodo (Union, Laško, Radenska..), ki bi morala biti neodtujljiva narodova lastnina in dobro vseh nas in ki bi jo lahko črpali samo na podlagi odobrenih javno pridobljenih koncesij, s čimer bi se vsaj del denarja vrnil v našo javno blagajno.

Prodali smo Mercator, ki ima trgovino praktično v vsakem našem kraju, prodali smo Radensko, ki so nam jo zavidali povsod po svetu, pa Muro, ki je bila ponos in morda tudi sen sleherne Slovenke, pa Drogo, Fructal, Ljubljanske mlekarne.... in druge blagovne znamke, s katerimi smo rasli mi in naši otroci in na katere smo bili res lahko ponosni. Ni šlo, ni se dalo, zdaj pa nam jih uspešno nazaj prodajajo tujci in dostikrat se niti ne spomnimo, da pravzaprav ne gre za naše proizvode, pač pa za uvožene, čeprav so morda še narejeni v Sloveniji.

Ampak poanta ni v tem – lahko smo veseli, da še imamo kakšno tovarno in da novi lastniki še niso odpeljali vseh najnovejših in dostikrat težko in za drage denarje kupljenih strojev drugam, da še niso razprodali vseh, na lahko pridobljenih nepremičnin, tudi počitniških domov, in si s tem brez težav poplačali kupnino in posodobili proizvodnjo v svojih »matičnih« državah. Potem pa je tu še les, ki je padel po ledeni ujmi in za katerega ste obljubljali državno podjetje in organizacijo odkupa, ustanovitev žage in še in še, v resnici pa smo ga podarili tujcem in ga še vedno vsak dan odvažamo čez mejo, potem pa ga po 10 x, 20 x, ... višji ceni uvažamo nazaj, in to vsak dan znova; a verjetno niti ne gre za slovenski les, saj izvažamo najboljšega, uvažamo pa drugorazrednega, tretjerazrednega.

In zdaj k bistvu. Prodali smo Tuš mobil, Amis in verjetno smo ali še bomo tudi T2. Medtem je praktično prodan tudi Simobil, pa saj to zagotovo veste. Zdaj nas prepričujete, da moramo prodati tudi Telekom, ker smo tako obljubili. Komu in kdaj in zakaj?

Telefonija je povezana z vsakim od nas in se ji praktično ne moremo več odreči, ker smo potem  odrezani od sveta, od družine. Ampak tudi to ni najvažnejše. Stekli so procesi optimizacije, kar v resnici pomeni, da zaradi nakupov in bodočih združevanj, kot kaže v rokah enega ali celo istega lastnika iz Mehike, na veliko odpuščajo, tisti, ki so ostali, pa so tiho, saj lahko samo čakajo, kdaj bodo na vrsti tudi sami. Da gre ali pa bo šlo tudi v tem primeru za nedopustno koncentracijo pa se ne govori, saj gre za tujega lastnika in nas vseh skupaj je komaj za predmestje Dunaja ali pa eno od četrti v Meksiko citiju. In hlapci in sužnji tako ali tako nimajo besede, če pa se bodo oglasili, pa bodo leteli na cesto še malo prej.

In za konec: če je gospod iz Mehike lahko naročil natančen pregled stanja v podjetju, ki ga je kupoval, in na podlagi tega brezkompromisno odpuščal ali pa po boljši varianti na druga delovna mesta premeščal ljudi v svojem bodočem, združenem evropskem »rudniku zlata«, potem se da tak pregled narediti tudi v Telekomu, prevetriti njegovo poslovanje, odstraniti vse »pijavke«, odpustiti tiste, ki samo hodijo v službo, nagraditi tiste, ki dobro delajo, ohraniti delovna mesta in predvsem razvoj, ohraniti infrastrukturo in nepremičnine, katerih vrednost pa je zagotovo višja od ocen, ki nam jih ponujajo zagovorniki odprodaje državnega premoženja.

In če gre za državno premoženje, potem je to premoženje nas vseh, o katerem pa imamo pravico odločati prav vsi, predvsem pa vsi tisti, ki smo ga tako ali drugače dolga leta soustvarjali. Torej – ustavite neodgovorno prodajanje vsega, kar nam je še ostalo, da ne bo naš denar kot izkupiček od prodaje vsak večer odtekal preko državne meje, da ne bomo iz dneva v dan revnejši. Hočem ostati Slovenka na svoji zemlji, da bom lahko brez sramu v oči pogledala tudi svojim vnukom in pravnukom, če jih bom dočakala. Da bodo lahko pili čisto vodo in dihali svež zrak, da ne bodo samo brezpravna raja in sužnji tistih, ki nam danes dobesedno pred očmi uničujejo in razprodajajo vse, za kar so se borile generacije zavednih Slovencev od Trubarja dalje, zaradi česar so žrtvovali svoja življenja in zaradi česar niso klonili niti zaporniki v koncentracijskih taboriščih, ki so bili del »končne rešitve«. In v resnici gre za to – za neonesnaženo zemljo gre, za vodo gre, za čist zrak gre, in  po drugi strani gre za nebrzdan pohlep in hlapčevsko miselnost brez vizije in brez širokega, jasnega pogleda in zavezanosti lastnemu narodu!

Pričakujem Vaš odgovor preden bo prepozno.

Lep pozdrav

Alenka Logar Pleško

op. b. Odgovora seveda ni, prepozno je pa zdavnaj