Skupno število ogledov strani

torek, 12. avgust 2014

Trgovina z orožjem 2


Tekst je povzet iz časopisa DELO. Raziskovalni novinar Blaž Zgaga je edini novinar v državi, ki si zasluži naziv "raziskovalni! Njegovi zapisi in trditve temeljijo na dejstvih in dokazih, ne oziraje se na dnevno politiko. Zakaj se nikoli ni razčistila trgovina z orožjem, je Zgaga predstavil in utemeljil s toliko zgodovinskimi viri in verodostojnimi dokumenti, da so stvari kristalno jasne. Ali obstajata interes in volja za obračun s politično elito, ki je v devetdesetih preprodajala orožje, pa bo pokazal čas in novi obrazi!

 Pomenljivo je, da se je na odgovor nekdanjemu predsedniku republike in vrhovnemu poveljnikuMilanu Kučanu odzval Anton Peinkiher, nekdanji vodja obveščevalnega oddelka Voma v letih 1991 in 1993, torej v času razpada Jugoslavije in najbolj obsežne trgovine z orožjem, čeprav ga v svojem odgovoru nisem nikjer omenil.
»Vendar je Blaž Zgaga v javnost spet vsilil svojo resnico, da je Slovenija kriva za razpad Jugoslavije in za vojna grozodejstva na Hrvaškem in v BiH. To utemeljuje z domnevo, da se je Kučan dogovoril z Miloševićem, kaj se bo dogajalo v nekdanji Jugoslaviji,« je zapisal.
Nikomur ne »vsiljujem svoje resnice«. V svojem članku sem zgolj predstavil ugotovitve tujih zgodovinarjev, publicistov in novinarjev, ki se bistveno razlikujejo od »osamosvojitvenega mita«, ki ga mnogi v Sloveniji utrjujejo zadnjih 23 let. Prav tako nikjer nisem zapisal, da je Slovenija »kriva za razpad Jugoslavije in za vojna grozodejstva na Hrvaškem in v BiH«.
Navedel sem, da je Slovenija soodgovorna za takratno tragedijo na področju nekdanje Jugoslavije, saj je predsednik Milan Kučan v imenu njenih državljanov privolil v dogovor, da lahko Slovenija uresniči pravico »do lastne poti« oziroma zapusti Jugoslavijo, v zameno pa priznal pravico Srbom, da vsi živijo v eni državi − torej do Velike Srbije.
Razlika med besedami »krivda« in »odgovornost« oziroma »soodgovornost« je velika in pri takšnih navedbah je treba biti natančen.
O sestanku med delegacijama pod vodstvom Milana Kučana in Slobodana Miloševića 24. januarja 1991 v Beogradu, na katerem je bil dosežen zgoraj omenjeni dogovor, je pisalo mnogo tujih zgodovinarjev, publicistov in novinarjev, ki so priznani kot vodilni svetovni strokovnjaki za področje bivše Jugoslavije. Naj omenim le nekatere: Sabrina P. Ramet (Norveška), Latinka Perović (Srbija),Misha Glenny (Velika Britanija), Florence Hartmann (Francija), Laura Silber in Allan Little (oba Velika Britanija). O tem je pisalo še mnogo strokovnjakov s področja bivše Jugoslavije, ki so v Sloveniji žal prepogosto sprejeti kot manj vredni in manj verodostojni.
O dogovoru so poročali največji svetovni mediji, na primer BBC, po drugi strani se je znašel v številnih biografijah Slobodana Miloševića in drugih strokovnih knjigah o jugoslovanskih vojnah, ki so jih založile in izdale: Yale University Press, Duke University Press, Cornell University Press, Routledge, Denoel, Indiana University Press in Center za strateške študije z US Army War College. To je le krajši seznam, saj je obstoj slovensko-srbskega dogovora v mednarodni strokovni javnosti uveljavljen, le slovenski javnosti je bil doslej prikrit, saj ruši mit o brezmadežni »osamosvojitvi«.
Peinkiher v nadaljevanju zapiše, da je najagresivnejši srbski nacionalizem začel preurejati Jugoslavijo po svoji resnici in interesih. »V srbskih ozemeljskih ciljih Slovenije ni bilo, kar je bilo za nas v redu in velika priložnost, da se izognemo žrtvam in uničevanju ter državljanskim vojnam, ki so sledile na tleh nekdanje Jugoslavije. Seveda tudi Slovenija ni imela pretenzij po ozemlju drugih.«
In zgodilo se je prav to. Slovensko vodstvo, pred Milanom Kučanom je predsedstvo vodil dr. Janez Stanovnik, je spretno izrabilo priložnost in izkoristilo skladnost interesov Srbije, ki je želela doseči, da bi vsi Srbi živeli v eni državi, torej ustvariti Veliko Srbijo, in Slovenije, ki je želela postati samostojna država. Hrvati in Muslimani, ki so živeli vmes, so ostali prepuščeni vojni, etničnemu čiščenju in vojnim dobičkarjem vseh vrst in nacionalnosti.
Slovenski dobičkarji so bili med največjimi. Orožje se je z in čez ozemlje Slovenije prodajalo ob odobritvi Sveta za obrambo, ki ga je vodil Milan Kučan. S »pomočjo« Hrvaški je 26. avgusta 1991 soglašalo tudi kolektivno predsedstvo republike. Svet za obrambo je junija 1992, ko je Slovenija že postala polnopravna članica OZN, odobril celo urjenje in oboroževanje bošnjaških vojakov na slovenskem ozemlju. Zato so vsi slovenski vojaki, častniki, policisti, inšpektorji, uslužbenci Visa in Voma nezakonito in protiustavno prodajali orožje »v imenu države«.
V kazenskem zakoniku in mednarodnem pravu je poveljniška odgovornost jasno opredeljena. Kateri koli kazenski postopek proti kateremu od vpletenih v prodajo orožja v času embarga OZN bi vodil k vrhu. To pojasnjuje, zakaj trgovina z orožjem v Sloveniji nikoli ni bila razjasnjena.
Naj dodam, da so septembra 1993 v zaupne zapisnike in magnetograme sej sveta za obrambo in predsedstva vpogledali predstavniki predsednika vlade Janeza Drnovška in poslanec Igor Bavčar, ki je bil prej minister za notranje zadeve. »Gospod Bavčar je te dokumente prebral, nekaj podatkov pa si je tudi zapisal v svoj notes. Povedal je, da bo naslednji teden najbrž povabljen kot priča k preiskovalnemu sodniku v Maribor v zvezi z orožjem, najdenim na mariborskem letališču, in da mora zato preveriti nekatera dejstva, da se ne bo zanašal le na svoj spomin,« piše v zabeležki o vpogledu v zapisnike Sveta za obrambo pri Predsedstvu Republike Slovenije z dne 2. septembra 1993.
Takratni kazenski postopek zaradi zlorabe uradnega položaja je bil potem 17. decembra 1994 ustavljen, saj je tožilstvo umaknilo obtožbo. Podobno se se končali drugi primeri. Pregon vseh kaznivih dejanj v zvezi s prodajo orožja oziroma »pomočjo«, kot jo označujejo vpleteni, pa je danes zastaral.
Edina rešitev za razjasnitev nezakonite trgovine z orožjem je sprememba Ustave Republike Slovenije in kazenskega zakonika, po kateri kazniva dejanja, povezana z vojnim dobičkarstvom v obdobju 1990−1995 ne bi zastarala. Takšno spremembo Ustave so leta 2010 sprejeli na Hrvaškem, kjer nezastaranje velja tudi za kazniva dejanja, storjena ob privatizaciji.
Če nova sestava Državnega zbora ne bo premogla dovolj politične volje in modrosti, da na ustrezen način zapre temno poglavje novejše slovenske zgodovine, bodo vojni dobičkarji ostali nekaznovani, njihov negativni vpliv na slovensko družbo pa se utegne še dolgo nadaljevati. Sumljiva ravnanja vplivnih posameznikov in skupin, ki so »v imenu države« nezakonito prodajale orožje, pozneje oplenile državo in s svojim političnim vplivom onesposobile njen pravosodni sistem, morajo preiskati kriminalisti in tožilci.
Verjamem, da bi večina državljanov tovrstno spremembo Ustave podprla.

Blaž Zgaga, samostojni novinar