Skupno število ogledov strani

četrtek, 29. maj 2014

IZPOVED PARTIZANA



DOMOBRANCI.

ODPRTO PISMO »NOVI SLOVENSKI ZAVEZI«

                                                            


Nikoli nisem mislil javno pisati o teh dogodkih  ali o njih polemizirati. Za mene so bili dogodki v II. svetovni vojni »passe« . Pa so začeli dejstva in resnico obračati na glavo in dejal sem si, da je prišel čas, ko šteje vsak glas, če prav glas komaj 15 letnega partizana, ki je med »gošarji« prebil le nekaj mesecev. Nikoli se s tem nisem hvalil, iskal ali uveljavljal kakšne koristi. ,Le tihi ponos je bil v meni. In je še.

Zgodilo se je Grahovo,  zgodile so se Rovte, bila je proslava v Šentjoštu.

Spomenik v Grahovem bi lahko služil spravi, le resnico je treba napisati ob imena žrtev. Vsi mrtvi imajo pravico do spominskega obeležja, vendar brez laži in potvarjanja dejstev. Spoštovani! Zbrišite neresnične besede na spomeniku in napištite resnico, razglasite celoten spomeniški kompleks s partizanskimi spomeniki in drugimi obeležji na tem kraju za »spomeniško svet kraj« ter v bodoče naj bodo vse komemoracije, spominske slovesnosti, maše, blagoslavljanja itd skupna in za vse enaka.

Prepričan sem, da bi bil to zelo velik korak k medsebojni spravi.

Sem odkrit in dobronamerno  bom nanizal nekaj dejstev, ki po mojem trdnem prepričanju v temelju izpodbijajo trditev, da so se :

            „ domobranci  borili za demokratično Slovenijo“.

                                              in da so:

                     „.....oni zmagali na cvetno nedeljo“.  Kdo oni? Tudi jaz - partizan sem glasoval za samostojno Slovenijo, ne pa za barabijo, ki jo imamo sedaj.
Kaj si je posamezni vaški stražar ali domobranec takrat mislil ali računal in verjel, je druga zgodba. Zgodovinska dejstva in tudi moje osebno doživete izkušnje govorijo tako kakor bom napisal.

                                                 I.

Jaz sem doma na Angelski gori ali preprosto na Gori, ki je na gori. To je planota med Čavnom  in Nanosom in se dviga nad Vipavsko dolino. Otlica ali Ottelza(so rekli Italjani) je moja vas. Kamenje, skopa suha zemlja, burja, zameti snega, uboštvo in pomanjkanje so bili stalnica v mojem otroštvu.

                                                                                    2

Za „priboljšek“ so poskrbeli italjani, ki so nam vzeli imena – naša osebna (več kakor 50 tisoč slovenskih priimkov so poitaljančili na Primorskem). Spremenili in popačili so imena krajev, vasi, gora, rek, rož in trave, živali, ptic in tudi slovensko božjo besedo so nam vzeli. Vzeti so nam hoteli tudi duhovnost, kulturo in naš domači način razmišljanja, predvsem pa upornost.

Potem je prišlo leto 1941., 6. april in » le trupe militari del' esercito Italiano«  (vojaške sile kraljevine Italije) so prestopile krivično »Rapalsko mejo«, si prilastile »La provincia di Lubiana« (Ljubljansko provinco) in proti pričakovanju so ti rimski vojščaki doživeli lep sprejem pri lokalnih politikih in v vrhu RKC. Pokorščina, lojalnost, sodelovanje je bila izražena z globokim priklonom zavojelcu in s pisno zahvalo fašističnemu vodstvu v Rim . In v tistem času, ko so se žlahtni gospodje tam v Ljubljani udinjali italjanskim fašističnim generalom, smo mi v šoli, tam na Otlici (Ottelza) na Primorskem vsako jutro ob prihodu v šolo morali ponavljati : »Io sono nato sotto l'Italia, e' sono Italiano« (Rojen sem pod Italijo in sem Italjan). Najprej posamično, nato še v zboru ves razred skupaj. Ne pozabite spoštovani morebitnbralci tega mojega modrovanja. Ko so se v t.m.« Ljubljanski provinci« organizirale »Vaške straže« (proti komunistična milica) in  so ti stražarji prejemali orožje, obleko, plačilo, zavetje in vodstvo italjanskega okupatorja,  je ena tretjina sedanjega ozemlja in ena tretjina prebivalstva sedanje Republike Slovenije že več kakor 25 let ječala pod tem istim zavojevalcem. Pri nas na Primorskem so gorele vasi (Ustje, Uhajne), »Vaške straže« v okolici Ljubljane pa so tem požigalcem zvesto služile.  Zaradi slovenske besede ali pesmi so naši primorski rodoljubi pili strojno olje in v mukah umirali več mesecev (Bratuš Alojz), »Vaški stražarji« nella Provincia di Lubiana pa so ta čas tem svojim gospodarjem pomagali polniti taborišča  Rab, Gonars.
                                                                                                     
In sedaj mi razložite, spoštovani gospodje, kdo ima pravico, da se poveže,
se udinja, sklene zavezništvo, sprejme pokroviteljstvo ali kar koli
vzame od takega zavojevalca, ki je razširil leta 1941. svoje kremplje
tudi na  še preostali doberšen del Slovenije?
Ne izmikajte se s pravico do samoobrambe pred  nasiljem. Tega nihče ne oporeka. Vsak ima pravico braniti svoje imetje, svoje življenje,  svoj    dom. Nihče pa nima pravice, da se v ta namen zateče v „zavetje“  k
tistemu, ki je vdrl v te kraje zato, da bi izbrisal celoten živelj v teh krajih. Tudi tiste, ki so mu v danem trenutku služili. To je italjanski okupator brez sramu in nekaznovano izvajal na Primorskem vsaj 25 let. In potem so se „spomnili“ da jim pripada tudi t.i. „ljubljanska pokrajina“.
                                                                                       3

Sprejeti orožje zavojevalca, naznanjati nasprotnike, izročati ujetnike ( celo angleške padalce) okupatorju – je to morda bojevanje za demokracio ? Kdo je pomagal italjanom „polniti“ taborišča na Rabu, Gonarsu itd ??

Ustanavljati vaške straže, belo gardo, MVAC in pri tem pomagati okupatorju (v Ljubljanski provinci je takrat gospodaril rimski fašistični okupator- da ne bo pomote), je nevzdržno in skrajno zavržno dejanje. Kajti ta isti fašistični zavojevalec je pri nas na Primorskem v tem času mobiliziral fante in možove, jih trpal v taborišča (batalioni speziali) ali jih pošiljal celo v Afriko, kjer so nad njimi uveljavljali znano Musolinijevo geslo : »Chi si ferma e' perduto« (kdor obstane je izgubljen). Zagrizeni oficirji, ki so komandovali  po puščavi tavajočim vojakom, pa so to Musolinijevo geslo podkrepili še z grožnjo s pištolo naperjeno v hrbet svojih vojakov in dodali: »presempio queli schiavi« (posebno tisti sloveni).

Moj starejši brat je vse to doživel in mi pripovedoval, ker se je kljub
vsemu srečno zdrav vrnil domov kot partizan v prekomorski partizanski brigadi. Sprašujem: zakaj mojega brata  Angleži iz Afrike niso preusmerili k domobrancem ali četnikom, temveč k partizanom???. Bil je angleški ujetnik in bi lahko preostanek vojne (od leta 1943. dalje) mirno in varno  preživel v ujetnikštvu.

Dolga leta sem preživel in služboval v Žireh. V letih kmalu po vojni je to bilo, ko so bili spomini še živi in so bili ljudje o vojnih dogodkih pripravljeni veliko povedati. Tudi o organiziranju veških straž v Šentjoštu, Smrečju, Treh Kraljih, Suhi dol, Rovte in v vaseh t.im. Kolobocije. Bili so primeri, ko je enota partizanov prišla  v vas. Borci so bili prezebli, lačni, slabo oblečeni in preganjani od italjanske vojske. Če hrane niso dobili prostovoljno so vzeli kmetu živinče iz hleva, krompir s shrambe, vrečo moke v trgovini kakšnemu trgovcu itd. Partizani so temu rekli rekvizicija, nekateri domačini pa tatvina. In tatvino je treba prijaviti oblastem. In partizani so vsako tako naznanitev(meldanje) italjanskim oblastem šteli kot izdajstvo. Dosti krat so bila taka dejanja povod za nasilje, maščevanje nad domačini. Pri domačinih pa razlog za samozaščito. Tako so nastajale »Vaške straže«, ki pa so jih intaljanske okupacijske sile kaj hitro obrnile sebi v prid in iz njih ustanovile zdaj že vsem poznano MVAC – Milizia volontaria anti-comunista.

                                                                                    4

Zgoraj opisanih dogodkov si ne bi drznil komentirati, ker jih osebno nisem doživljal in jih poznam samo iz pripovedovanja. Ampak poznam pa dogajanja v vojnem času v naših vaseh. Partizanskih rekvizicij skoraj ni bilo, ker  so se partizanske enote oskrbovale pretežno z »rekvizicijami« v okupatorjevih skladiščih, zaplembami hrane, orožja, streliva ob napadu na konvoje okupatorja. Sicer pa je splošno znano, da je Vipasvska dolina s Krasom oskrbovala s hrano pretežni del enot IX. korpusa NOB. Zato vaških straž nismo poznali, niti ni bilo nobene potrebe po ustanavljanju, ker so dostikrat vaščani jedli skupaj iz istega kotla, kakor partizani. Naj navedem samo en primer. Moja starejša sestra, zdaj že pokojna je imela z možem trgovino in pekarijo na Predmeji, »Na Hribi« se je reklo po domače. Od te hiše je viliko vreč moke »odšlo« v partizane. Tudi takrat, ko so nam italjanske oblasti dodelile »tessere« (karte-pike) in je vsega primanjkovalo. Sestra je iz Ajdovščine ali Gorice iz gnezda okupatorja prišvercala - na kontrabant pripeljala moko, pašto, riž, sol, sladkor itd. Takrat je že sam prevoz prehrambenih izdelkov z Dežele v naše hribovske kraje pomenil pravi podvig, kajti Italjani so naše kraje razglasili za »TERRA DEI RIBELLI«, Nemci kasneje pa  »BANDITENGEBIET« (ozemlje banditov), kar je veljalo tudi za domačine, ne samo za partizane. Lov je bil odprt za vse kar se je gibalo na prostem. In Nemci so bili zelo veseli, če se je tega lova udeležila tudi kakšna iz ljubljanske province uvožena domobranska enota. Tako pridobljena hrana  se je potem delila med vse ljudi, tudi brez »tessere«. Tudi med partizane, dokler je kaj bilo. Potem smo bili lačni vsi. In proti koncu vojne ni bilo ničesar. Prazne, požgane in opustošene vasi, brez živine, celo brez semena za setev in  žetev. V spominu mi je ostala sestra, ki je nekega dne tik pred božično-novoletnimi prazniki v letu 1944/45. prigrebla skupaj še nekaj krompirja, ga v loncu skuhala, brez soli in zabele. Potem pa je iz tube stisnila še zadnje ostanke paradižnika v kuhan krompir, ki smo ga otroci pojedli iz skupne sklede. Nikoli več v  življenju nisem jedel tako okusnega krompirja??? Če se ne motim je bil to eden od zadnjih naših družinskih skupnih obrokov, kajti naslednji dan so sestro aretirali domobranci  (uradno 1. bataljon Udarnega polka Slovenskega narodnega varnostega zbora) in jo skupaj s štirimi majhnimi otroci izročili SS policiji v Ajdovščini. (glej pod III.v nadaljevanju).



                                                                                        5

Tudi, če vse zgoraj opisano zanemarimo. Navajam resničen primer, ki naj bo v razmislek vsem. V noči od 24. na 25. februar 1943. so italjanski vojaki, fašisti in karabinerji na Predmeji (moja sosednja vas) pri »Brigiti« po domače, Bizjak so se pisali, zverinsko pobili celo družino: visokonosečo mater, njenega 2 leti starega sina, njenega tasta in svaka.

Zažgali so hišo in v ogenj zmetali trupla. O grozotah, ki so jih počeli podivjani vojaki in fašisti predno so družino pokončali in zmetali v gorečo hišo ne bom pisal, ker je to »neprebavljivo« za današnje čase. Le to, da je domači fant – nekoliko slaboumen poskušal pobegniti iz goreče hiše skozi okno. Ustrelili so ga v hrbet na oknu. Potem so mu obesili nahrbtnik s hrano, ki naj bi jo nameraval odnesti partizanom ( ai ribelli). Tako so opravičevali svoje dejanje. Kasnejša rekonstrukcija je pokazala, da nahrbtnik ni imel strelne luknje. Pokojnika so naložili na kamion in ga vozili po ulicah v Gorici s pretvezo, da je bandit (ribello). Tiste čase je v teh krajih veljala popolna zatemnitev (copri fuoco). Mati Brigota je prižgala luč, da bi pogrela otroku kamilice. Takrat se je vsulo po vsej hiši iz vsega orožja, ki so ga imeli napadalci na razpolago. Istočasno na drugi strani krivične »Rapalske meje« v t.im. »Ljubljanski pokrajini« (Provincia di Lubiana) pa so Vaške straže ( v resnici MVAC, bela garda, rastrganci, črnorokci) še tedaj 1943. leta pod okriljen in  vodstvom teh morilcev vodile »kao« neko »protirevolucijo«. Spoštovani gospodje prizanesite vsaj nam Primorcem s takimi bedarijami in lažmi. Zelo lepo je to opredelila spoštovana gospa Spomenka : „vse je bilo dopustno, dokler Slovenec ni sprožil prvega naboja proti Slovencu iz orožja, ki  ga je dobil od okupatorja“.


Sicer pa, da ne bo pomote. Sedaj govorimo o  vaških stražah. To se danes zalo lepo sliši. Ampa italijanski okupator  jih  je poimenoval  MVAC – Milizia volontare anti-comunista ( proti-komunistična milica), jih oborožil itd. – da se ne ponavljam. Italjani se niso prav nič sprenevedali. Tistim skupinam prostovolcev, ki jih danes imenujete vaške straže, so dali svoje ime in jih uvrstili v svoje oborožene sile. Hojla,!? In kje je tu demokratična Slovenija – v okupatorjevih rokah???
                                                                                                                               
                                             
                                                
                                                                                        6

                                                      II.
V avgusta 1944. je nemška zaseda 50 m od moje domače hiše ustrelila pobeglega francoskega ujetnika. Takrat nisem ničesar vedel, čeprav so ga mrtvega prinesli k  našemu vodnjaku in so domačini ugotovili, da je Francoz, da je ujetnik in da so njegovi tovariši (še 7 jih je bilo) uspeli pobegniti. Tam je ležal z razmesarjenim trebuhom, ker ga je zadela dum-dum krogla. Sosedje so ogledovali njegove še dokaj dobre čevlje in moje bose noge, ker sem stal zraven trupla. Hoteli so ga sezuti, vendar sem jaz njegove čevlje odklonil in še naprej bosopetil za mojimi kozami na paši.
Kasneje, po vojni, sem se pozanimal za ta primer in z veliko verjetnostjo ugotovil, da je ta skupina francoskih ujetnikov pobegnila iz taborišča v Podljubelju in s pomočjo partizanov bežala s ciljem priti v Italijo in naprej domov v Francijo. Na poti – na relaciji Šentjošt-Smrečje-Rovte-Godovič-Črni vrh- Zadlog so bili izdani. Nemci so jim presekali pot in v naši vasi postavili zasedo. Kako lahko te osebe, ki so zagrešile to dejanje in okupatorju ovadile te siromake imenujete „borce za demokratično Slovenijo“??? Ti francoski siromaki niso imeli nič skupnega z „našo rdečo revolucijo“, pa se je vseeno zdelo potrebno  (morda prav nekomu iz tistih krajev, ki ste jih 8. 7. 2012. slavil) obvestiti okupatorja o njihovem prehodu???

                                                  III.
Decembra 1944. tik pred Božičem so prišli v našo vas „ borci za demokratično Slovenijo“ v zavetju nemške soldateske. Takrat so v mojo vas prvič prišli ti „vrli slovenski vojščaki“. Pred tem jih nismo poznali, ne po imenih ne po uniformi in tudi za njihove demokratične namere nismo vedeli. Prišli so tudi v našo hišo. Na Otlici 254, „Zahribom pri Strletu“ po domače. Govorili so slovensko, čeprav nam primorcem nekoliko čudno narečje in se predstavili za SLOVENSKO VOJSKO.( uradno: » 1. bataljon Udarnega polka Slovenskega narodnega varnostnega zbora«) Brez razloga in pojasnila so zahtevali od mojega 65. letnega očeta Janeza BOLČINA (tudi PAPEŽ imenovanega),  da z družino zapusti rojstno hišo. Doma je bila namreč tudi moja sestra s 4 nedoraslimi otroci, svakinja in sestrična. Slovenski fantje, v slovenskem jeziku, na domači slovenski zemlji  iz hiše, ki je od pamtiveka nosila slovensko ime so izročili  slovensko družino na milost in nemilost nemškemu okupatorju. Pa so se ušteli.
                                                                                             7


Moj oče, sezonski delavec sicer, je pogovorno zelo dobro obvladal nemški jezik. Pa tudi v pisavi in branju se ne bi pustil prodati. Vsekakor je oče nemščino bolje obvladal, kakor tisti , ki so hodili „meldat“ (ovajat) na nemško komando : „ zvai banditen po koruzi laufn, za njimi šicn, pa niks trofn“( pa šalo na stran). Na policijski komandi v Ajdovščini je oče povelniku v nemščin vse razložil in po kratkih formalnostih je bila družina prosta. Janez Zahribarski, do takrat oče 5 partizanov, dalje pa 6 -tih, ker sem se bratom MORAL pridružiti tudi jaz, je „borcem za demokratično Slovenijo“ lahko v žepu fige kazal, ko je zapuščal nemško policijo. „Moral“, sem namenoma podčrtal, kajti vrli domobranci so mi namignili, da bi bil dober za kakšo „delavno mesto“ v Nemčiji.  In take namige je bilo takrat treba upoštevati, kajti sedaj je znano, da so  domobranci iz ljub. pokrajine »premeščeni« v Trst , med drugimi, tudi spoštovanega gospoda pisatelja Borisa PAHORJA poslali na“delavno mesto“ v koncentracijsko taborišče. (aretirali so ga domobranci in izročili gestapu) Berite njegovo NEKROPOLO, pa vam bo marsikaj jasno???.

Moji bratje so bili tedaj že prekaljeni „ušivi gošarji“ - partizani, pa nemška policija tega ni vedela, ker pri nas (v moji vasi) nismo poznali izdajalcev. Vasi na planoti Gora (Predmeja, Otlica, Kovk) so bile požgane – 80%  hiš (nekatere tudi trikrat), pa nikomu niti na kraj pameti ni prišlo, da bi izdal soseda ali partizansko enoto. Pa tudi tisti uvoženi domobranci niso nič vedeli o naši partizanski družini, ravnali so kar tako „čez palec“.

V ofenzivi v zimi 1944/45., ki je bila razdeljena na več kratkih, časovno in krajevno ločenih »hajkah« na enote IX. korpusa NOV je nemški okupator združil 30.000 vojakov (nemška SS divizija, četniki, vlasovci, kozaki, italjanski fašisti, domobranci) proti 3000 borcem v enotah IX. korpusa NOV. Zaradi nasilja  nad civilnim prebivaljstvo – prednjačili so četniki, domobranci in kozaki je v tej ofenzivi zbežalo v Vipavsko dolino veliko družin – žena, starcev. Med njimi 70 otrok. Sicer je v partizanih od 1941. do 1945. padlo 54 mojih vaščanov in vaščank., 34 je bilo ustreljenih  talcev ali umrlih v taboriščih. Na Gori  so v borbah z okupastorji in  njihovimi pomagači od 1941. do 1945.  padli 404 borci in borke NOV – iz enot IX. korpusa. (vir: »Gora« štev. 52-2013.)
                                                 
                                                                                             8
                                                        
                                                IV.
Po teh dogodkih je prišel Božič in Novo leto 1944/45. Nemške enote so ostale v vasi. Utaborili po hišah so se tudi domobranci. Po oddelki- desetinah. Ker je bilo konec leta in konec meseca so od nekje domobrancem prinesli plačo. Plačo so si delili tudi v tisti desetini, ki se je utaborila v hiši v bližini cerkve na Otlici.  Gospodinja v tej hiši je „poskrbela“ za razdelitev judeževih grošev med posadko domobrancev čisto  po svoji zamisli. Odšla je iz hiše in opazovala skozi okno. Ko je bil denar na mizi in so prejemniki podpisovali listino, je gospodinja vstopila in zakričala: »Partizani prihajajo!« O partizanih sicer ni bilo ne duha ne sluha. Domobranci pa so v paniki pobegnili na vse strani in denar pustili na mizi. Gospodinja je denar spravila in ko so se prestrašeni »vojščaki vrnili jim je natvezila, da so denar pobrali parizani in odšli neznano kam. Hiše in imena gospodinje ne bom izdal, ker so njeni potomci še živi in bi lahko kdo ta pripetljaj čisto napačno razumel.  Dejstvo je, da so ti „borci za demokracijo“ prejeli plačilo za svoje umazano delo, ki so ga opravljali po
naši vasi samostojno ali v družbi podivjane nemške soldateske, vsakakor pa pod poveljstvom okupatorja. In sedaj naj mi kdo razloži, kakšno je to bojevanje za domovino in demokracijo, če za to bojevanje prejemaš plačilo od tujca. To je bojevanje za denar, kakor je tudi sedaj bojevanje za denar tisto, ki ga po vsem svetu izvajajo velesile, mi pa jim „držimo štango“!!! Absurd vseh obsurdov pa je, da so oni prejeli plačilo, mi ki so nas izgnali iz naših domov (mnogim tudi požgali hiše) pa smo se potikali po Trnovskem gozdu, lačni, prezebli, utrujeni, prestrašeni.
In potem je Janšev ZUJF leta 2012. skrajšal pokojnine borcem NOB in internirancem za tisti »priviligirani« čas, ki so ga borci NOB prebili v hosti in  si  drznili preganjati nemško  SS vojsko, logorašem pa za tisti čas, ko jim takratni »delodajalec« ni plačeval v pokojninsko blagajno .Ta isti ZUJF pa je »Novi slovenski zavezi«, ki goji vrednote in nadaljuje tradicijo domobranstva dodelil 45. 000 Evrov dotacije iz proračuna RS??. Razumi  kdor more.??Vrlim nemškim vojakom se s tega mesta opravičujem za naše grdobije, saj so se nemški voditelji tudi že opravičili za storjene krivice našemu narodu v drugi svetovni vojni.! Le tisti, ki so z okupatorji sodelovali, mu stregli, bili podrejeni itd., še niso zbrali toliko moči, da bi svoj del krivde priznali (samo priznali)?!


                                                                                        9

Sicer pa še enkrat, da ne bo pomote. Vaške straže, belogardiste, raztrgance, črnorokce ali MVAC (imenujmo jih kakorkoli) je leta 1943. „prevzel“ nemški okupator in jih vključil v SS policijo, kot pomožne enote. Dobili so ime Domobranci. Enote domobranbcev so bile torej sestavni del SS policije.  In kako „demokratično¨“ je SS policija obravnavala Slovence zelo dobro vemo! Pa za konec še to. Italjanom in predvsem Nemcem je bilo figo mar za našo revolucijo in protirevolucijo. Zanje je štela vsaka puška, ki je nadomestila njihovega vojaka, da so ga lahko poslali na fronto na zahodu (ZDA in Angleži z zavezniki. Na vzhodu SZ) .
S tem je dokazano, da naši vrli okupatorjevi sodelavci niso pomagali okupatorju samo doma, temveč so ga posredno razbremenjevali tudi na odločilnih bojiščih Evrope.

Ja, morda pa naši „borci za demokracijo“ mislijo, da so se nemški voditelji opravičili slovenskemu narodu tudi v njihovem imenu, saj so bili vendar sestavni del nemške soldateske, mar ne ?

V današnjih dneh se prikazuje domobranstvo kot samostojna slovenska vojska tistih časov. Kaže tako, kakor da so akterji teh izjav pod močnim vtisom filma Hočevar – Zrnec, ki je nastal mnogo kasneje: “ Gremo mi malo po svoje“. Ampak švabi so leta 1943. rekli „halt kameradi, niks  po svoje“ in te raztepene, od italjanov zapuščene „prostovolce“ povezali v svojo policijo.



Pa brez zamere in moje zagotovilo, da se na to temo nikoli ne bi  oglasil, ker sem bil v svoji skromnosti prepričan, da je moje nekajmesečno sodelovanje v partizanih premalo, da bi si lastil kakšne zasluge iz tega naslova. Bil sem še otrok – dobrih 15 let mi je bilo in raje bi doma še
naprej pasel koze, kakor sem jih do tedaj, da bi imela družina mleko k polenti ali krompirju v oblicah-komašnah. Odločil sem se, da se oglasim
na temo razmer v II. svet. vojni sedaj, ko se dogodki obračajo na glavo, ko se odpor razglaša za zločinsko dejanje, ko se bistvo zamolči in povdarja „protirevolucijo“ itd.


                                                                                     10

Zato menim, da sem se pravilno odločil, ko sem odešl med „gošarje“ , ker je bilo v Trnovskem gozdu, na Vojskem, v Trebuši, na Šetviški planoti več možnosti za preživetje, kakor na kakšnem „delavnem mestu“ v koncentracijskem taborišču v Nemčiji!? Iz taborišč v Nemčiji so se ljudje »vračali« pretežno skozi dimnike. In mnogi Slovenci so šli skozi dimnike v taboriščih tudi po zaslugi tistih, ki jih sedaj imenujete »borce za demokracijo«                                                                  
                                                                                            
Na koncu naj zapišem še svoje prepričanje, da vse to kar sem zgoraj opisal in kar se je tudi sicer dogajalo med drugo svetovni vojno pri nas, ne opravičuje zločinov, ki so bili storjeni po končani vojni. Zločin se ne odpravlja z zločinom in za vsak zločin  mora storilec odgovarjati. Le to bi prosil: partizani za te zločine nismo odgovorni! Pa še to. Mazohistično prevzemati krivdo na svojo vest za vse storjeno zlo na našem ozemlji po končani II. svetovni vojni je nesprejemljivo in krivično za naš mali narod. Mnogo zla in zločinov so zagrebli v našo zemljo pripadniki drugih narodov takratne skupne države Jugoslavije (JNA). Oni so odšli, nam pa pustili kosti. Kaj pa, če to že takrat ni bilo namerno? »Separatističnim« Slovencem je treba na vest obesiti »mlinske kamne«, potem pa naj se odcepijo od Jugoslavije z grobišči vred?? Premislimo, predno obsojamo med seboj drug drugega?

Hvala tistemu, ki si bo vzel čas in bo to prebral tudi, če se z menoj ne strinja.


Dolenje Brdo, 30. aprila 2014.
                                                                 


Andrej BOLČINA

                                                         Dolenje Brdo 4, 4223 POLJANE.

BRENNT PARIS?