Skupno število ogledov strani

ponedeljek, 13. julij 2015

Črne duše pojejo

Iz Prison bloga na Mikstone blogu

Prosim ne, je na zgornjem ležišču presunljivo zacvilil domobranski prašiček Boštjan Marko Turk. Obilen kakor je, se je stiskal ob zid in v naročju držal blazino, da bi se z njo ubranil pred novimi udarci. Dejan je izgubil potrpljenje.
»Šta ne, đubre domobransko, siđi dole«, je zavpil nanj iz z vso močjo brcnil v pograd. Turk je razumel. Urno je skočil na tla, kot ne bi imel sto in nekaj kilogramov. Dejan ga je prezirljivo gledal in pripomnil; »Šta si se usrao, ne vodim te u onaj Barbarin rov majmune«!
Soba se je krohotala, Turk pa je postajal vse bolj zaripel v obraz. Potolčen in osramočen je stal sredi sobe in razmišljal, kako se zgodovina ponavlja. Že njegovega deda so partizani strpali v keho, kjer je lahko opazoval lepote Miklošičeve ulice in si ga drkal na sosedovo Angelco Vode. Potem je prišla rešitev, se pravi Udba. Samo tisti, ki je namočil vsaj deset znancev in tri sorodnike, je živ prišel iz takratnih zaporov na Miklošičevi. Samo zdaj nismo leta 1945, da bi Udba reševala novega Turka. Pa še domobranca in klerofašista povrhu? Malo morgen.
prasejj
Turkov Boštjan se je vrnil v realnost. Namesto Miklošičeve ima pred nosom sirotišnico za pijance in Povšetovo ulico. Namesto Angele Vode pa si ga bo lahko drkal na Gordano Korže, če mu Janez ne bo poslal slik prelestne breje Urše. Svinje domobranske, le kdo to piše?
Obsojenci so se vračali iz kopalnice, Dejan in nesrečni Turk pa sta še vedno stala sredi sobe. Paznik Cviček je opazil, da se nekaj dogaja, vendar je kot ponavadi raje pogledal stran. V zaporu je tako, da se pazniki raje obrnejo stran, če ravno ne teče kri ali jim na glavo pade paket z drogo. Bolj sebi kot obsojencem je zabrundal, da bo večerja čez eno uro in zaklenil vrata. Dejanu je bilo zaenkrat dovolj maltretiranja tega izmečka, zato mu je nakazal, naj se pobere nazaj na pograd. Turk se je brez besed skobacal na zgornje ležišče. Mučno tišino v sobi je razparalo grozljivo škripanje razmajanega ležišča. Nikomur v sobi ni bilo po godu, da se je Dejan spravil na tega zblojenega profesorčka, vendar se vmešaval ni nihče. Ker bi v naslednjem trenutku lahko žrtev postal on.
Tista ura do večerje se je vlekla kot dan. Nikomur ni bilo prav, da je v sobo prišel Turk, še manj pa so bili veseli zloglasnega Dejana Milića. Še dan nazaj je bila to mirna soba s štirimi obsojenci. Zdaj pa tole, najprej Turka pripeljejo iz ludare, popoldan pa je iz dvojčka privlekel svojo rit še Dejan. Vsak pri sebi je razmišljal, da bi se pritožil pri dežurnemu pazniku, samo potem bi vsak reskiral še večjo pizdarijo z Milićem. Če ga še enkrat premestijo na žejo oz zahtevo cimrov, se jim bo maščeval brez dvoma. Buco je pogledoval proti Šukriji in zmajeval z glavo. Ko se je Dejan umaknil v wc, pa je zmajevanje dopolnil s poltiho pripombo; »Sad smo ga najebali«!
Večerja. Paznik je odklenil vrata in ponovil, večerja. Potem je počakal, da se soba izprazni, da jo zaklene nazaj. Turk je hotel mimo Dejana, ki se je postavil na sredino sobe, pa ga je ta ustavil in dejal pazniku; »Paznik, Boštjan ne gre na večeru, bo fant shujšal«!
turk
Dejan je stopil iz sobe in grozeče pogledal prestrašenega imbecilnega Turka. Pazniku se je jebalo, kdo gre in kdo ne, zato je Turka zaklenil v sobo. Dejan se je odpravil v jedilnico. Na liniji je zagledal cigana Rokija iz zgornjega nadstropja. Pomahal mu je, naj ga počaka pri pladnjih. Tam se je zarotniško sklonil k njemu in ga povprašal, kako se v zgornjem nadstropju drži domobranski pamž Mahnič? Izvedel ni nič, kar bi  mu dalo idejo za zlobni načrt. Potem je Rokiju naročil, naj Mahniča zgoraj zapletejo v pizdarijo, ki bo imela za posledico selitev na zaprti oddelek. Roki je kimal in pripomnil; »To če te koštat 500 soma«! Dejanu je bilo prav. Rokiju je dal roko v potrditev posla in zapustil jedilnico. Turka ni želel pustiti samega predolgo. Prezgodaj je še za samomor. Pa tudi ostalih prebivalcev sobe ne sme puščati samih. Da ne skujejo kakšno zaroto. Dejan je vse to že doživel, iz svojih napak pa se je nekaj naučil.
V sobi je zaigral na druge strune. Pristavil je vodo in skuhal kavo za vse. Turk si ni upal zlesti dol, zato mu je moral Dejan posebej ukazati, da pride za mizo. Potem mu je nekaj časa dal mir in blebetal bedarije z ostalimi v sobi. Ko je opazil, da je Turk popil kavo, se mu je zopet posvetil. Da gre zares, mu je nakazal s klofuto. Soba je spet utihnila. Dejan pa je zarezgetal; »Zaslišanje«!
Stol je postavil nasproti Turka, ga obrnil in sedel nanj. Potem je začel! Ime očeta?
Turk je prebledel in polslišno zajecljal ime.
Lažeš svinja. Lažeš. Reci istinu! Otac je jedan majmun iz Nedeljskega dnevnika! Ajde reci majmune.
Otac mi je Nedeljski dnevnik.
Budala, je poskočil Dejan. Ne Nedeljski dnevnik, nego netko iz tog jebenog dnevnika. Nemoj, da se praviš budalo, je ponorel!
nedeljskidnevnik
Se nadaljuje
#113 #grožnje #budale
IZVIREN TEKST JE OBJAVLJEN NA www.mikstone.si